-
1 safe
I 1. [seif] adjective1) ((negative unsafe) protected, or free (from danger etc): The children are safe from danger in the garden.) varen2) (providing good protection: You should keep your money in a safe place.) varen3) (unharmed: The missing child has been found safe and well.) nepoškodovan4) (not likely to cause harm: These pills are safe for children.) varen5) ((of a person) reliable: a safe driver; He's a very fast driver but he's safe enough.) zanesljiv•- safeness- safely
- safety
- safeguard 2. verb(to protect: Put a good lock on your door to safeguard your property.) zavarovati- safety lamp
- safety measures
- safety-pin
- safety valve
- be on the safe side
- safe and sound II [seif] noun(a heavy metal chest or box in which money etc can be locked away safely: There is a small safe hidden behind that picture on the wall.) blagajna* * *I [séif]adjectivevaren, siguren, zanesljiv; dobro čuvan; nenevaren; zdrav, cel, nepoškodovan, ki je v dobrem stanju, srečen; previden, ničesar ne tvegajočas safe as houses colloquially popolnoma, absolutno varensafe arrival commerce srečno dospetje (o blagu)a safe catch (cricket) dobra žogaa safe man — zanesljiv, zvest človeksafe receipt commerce v redu prejemis it safe to go there? — je varno iti tja?the bridge is not safe — most ni varen, zanesljivthis dog is not safe to touch — nevarno je, dotakniti se tega psato be on the safe side — biti na varnem, iti brez nevarnostiI want to be on the safe side — ne maram se po nepotrebnem spuščati v nevarnosti, ne maram ničesar tvegatito err on the safe side — napraviti napako, a brez škodeto keep s.th. safe — (s)hraniti kaj na varnemto play safe — varno iti; zaradi varnostiII [séif]nounvarna jeklena blagajna; sef (safe); colloquially blagajna; shramba, omara za živila, za hrano
См. также в других словарях:
váren — rna o prid., várnejši (á ā) 1. navadno v povedni rabi ki je v takem stanju, položaju, da mu ne grozi nevarnost, kaj neprijetnega: doma je varen; tu so varni pred plazovi, poplavami; biti varen pred radovednimi pogledi; počutiti se varnega /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kràj — krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pajdáš — a m (á) 1. slabš. kdor s kom sodeluje, zlasti pri nepoštenih dejanjih: medtem ko je on stražil, sta pajdaša kradla; ujeli so vodjo in njegove pajdaše / pivski pajdaši tovariši; pajdaši v igri 2. zastar. vojni tovariš: vojaka sta ranjenega pajdaša … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zategníti — in zatégniti em dov. (ȋ ẹ) 1. s potegom, potegi narediti a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zavléči — vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ) 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zavétje — a s (ẹ̑) 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kót — a m (ọ) 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vstòp — vstópa m (ȍ ọ) 1. glagolnik od vstopiti: zagotoviti potnikom varen vstop in izstop; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zaklòn — ôna m (ȍ ó) 1. predmet, objekt, za katerim ali pod katerim je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: zaklon se je podrl; narediti zaklon; ležati za zaklonom; nizek, skalnat zaklon // kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: skočiti iz … Slovar slovenskega knjižnega jezika